Naše lepo stoletje

Uršulinska cerkev, cerkev Sv. trojice na Kongresnem trgu v Ljubljani (Carlo Martinuzzi, 1718–1726), je že od nekdaj veljala za enega izmed najkakovostnejših – in tudi najbolj nenavadnih – spomenikov baročne arhitekture pri nas. V 20. stoletju je dobila nepričakovano reinterpretacijo: osrednja slovenska arhitekta preteklega stoletja, Jože Plečnik (1872–1957) in Edvard Ravnikar (1907–1993), sta jo izbrala za enega izmed temeljnih kamnov lastne vizije arhitekture. Arhitekta, ki sta vsak na svoj način trdno vztrajala pri klasični disciplini, sta Uršulinsko cerkev razumela kot spomenik avtohtone arhitekturne kulture, ki je nastala iz srečanja klasičnega izročila z avtentičnim značajem lokalnega okolja. Baročna Ljubljana pa je zaradi svoje kakovosti postala bolj ali manj eksplicitno referenčno obdobje tudi za druge v Ljubljani delujoče arhitekte. Medtem ko je bil barok po Evropi v 20. stoletju večinoma še vedno razumljen kot odklon od antične discipline in renesančne tradicije, je Plečnik v baročni Uršulinski cerkvi videl avtorsko prepričljivo reinterpretacijo klasične discipline in s tem predhodnico lastnega razumevanja, kako je lahko arhitekt zasidran v tradiciji in obenem sodoben. Plečnikovi učenci so z učiteljevim posebnim odnosom do cerkve in samostana vsrkavali spoštovanje do ljubljanskega baroka.

Razstava izhaja iz dveh izbranih besedil Plečnika in Ravnikarja ter ju dopolnjuje z raznovrstnim gradivom, povezanim z interpretacijo in posegi v Uršulinsko cerkev in samostan. Razstavljene bodo skice, načrti in fotografije projektov, kot so predelave arhitekta Antona Bitenca in Trg revolucije (danes Trg republike) arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki se cerkve in samostana neposredno sicer ni dotaknil, ju je pa na različne načine vključil v načrtovanje. Uršulinska cerkev je z zgraditvijo trga v šestdesetih in sedemdesetih letih počasi postajala del središča moderne Ljubljane in se s tem pretvarjala v nenavaden spomenik baroka, ki je vedno bolj postajal tudi temeljni kamen specifičnega modernizma ljubljanske šole. Tradicija ni bila več stvar zgodovine, ampak ustvarjalne in včasih prevratne interpretacije pogleda v prihodnost. Tako je tudi Uršulinska cerkev v očeh ljubljanskih arhitektov postala predhodnica slovenskega modernizma, ki se je štel za naslednika avtohtone baročne celostne umetnine.