Skupni prostori
Razstava Skupni prostori je nastala v avtorstvu čilensko-francoske ga arhitekturnega biroja Plan Común in portugalskega krajinskega arhitekta Tiaga Torressa-Camposa. Skupni prostori so serija instalacij na Novih Fužinah. Plan Común in Tiago Torres-Campos so zasnovali pet teras iz opeke, ki so strateško postavljene na različnih lokacijah v soseski, na primer na dvorišču muzeja, ob reki, v zgodovinskem parku, ob domu krajanov, ali pa za prenovljenim avtobusnim postajališčem slovitega slovenskega arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga. Terase tako gradijo, razvijajo ali krepijo različne načine uporabe javnega prostora in posebnih povezav z okolic. Terase lahko postanejo platforme za razmišljanje, prostor za srečanja, odri za prirejanje dogodkov ali pa preproste strukture za posedanje in uživanje v dogajanju v soseski. Mimoidoči lahko ob prostorih preberejo kratke zgodbe Gorana Vojnovića, ki opisujejo zgodbo neke mladosti v soseski. Avtorji so omejitve, s katerimi so se pri projektu srečevali – tako v smislu časovnega okvira kot tudi v smislu administrativnega dela in razpoložljivih sredstev – spremenili v priložnosti ter inštalacije osredotočili okoli najvzhodnejše urbane enote Novih Fužin. S tem so bili prisiljeni sprejemati natančnejše in bolj odmerjene odločitve o tem, katere posege v javni prostor bodo uresničili. Soseska Nove Fužine je bila zgrajena v osemdesetih letih 20. stoletja in leži v vzhodnem delu Ljubljane v bližini reke Ljubljanice in ima trenutno približno 18.000 prebivalcev. Namesto da bi v središče postavili paviljon (tipologija, ki je bila v sodobni arhitekturi že premnogokrat uporabljena), je bil projekt zasnovan kot konstelacija mikrointervencij javnega prostora v povezavi z grajenimi ali naravnimi danostmi na območju stanovanjskega naselja, kjer se nahaja tudi MAO. Namen tako organiziranega sistema je nadgradnja vrste skupnih prostorov, ki jih najdemo na območju soseske, in sicer z ustvarjanjem pomenskih povezav z zgodovino, prostorskim vzdušjem in bivalnimi kvalitetami ter kulturno vlogo znotraj struktur javnega prostora in družbenega pomena za skupnost. S tem ko se intervencije povezujejo v konstelacijo, so tudi gesta v smeri večjega povezovanja med javnimi prostori muzeja in njegovo okolico ter tako po možnosti krepijo odnos oziroma spodbujajo nepričakovana srečanja med prebivalci soseske in obiskovalci muzeja. Nadgradnja hkrati postane tudi izkušnja širitve energij in sinergij med sosesko, MAO in BIO25, pa tudi spodbujanja različnih vrst splošnega in tudi bolj specializiranega občinstva. Otvoritev razstave je del Uvodnega dogodka 25. bienala oblikovanja: Daleč, tako blizu, katerega kustosinji sta Angela Rui in Maja Vardjan. Razstava je del programa platforme Future Architecture. Future Architecture je evropska platforma arhitekturnih muzejev, festivalov in producentov, ki s svojim programom izpostavlja generacijo obetavnih mladih talentov iz različnih disciplin ter jim omogoča, da na njem širši javnosti predstavljajo svoje ideje o prihodnosti mest in arhitekture.
O avtorjih
Plan Común (Felipe De Ferrari, Diego Grass, Kim Courrèges in Thomas Batzenschlager), kar lahko prevedemo kot "skupni načrt", se nanaša na logično in popularno stanje arhitekture od njenih začetkov naprej. Plan Común predlaga formalne strategije za maksimiranje in krepitev pomena javnega ali skupnega prostora, ki ga razumemo kot ključni vidik arhitekture, ne glede na njegovo velikost ali program.
Tiago Torres-Campos je portugalski krajinski arhitekt, ki deluje na Univerzi v Edinburghu. Njegovo delo je razpeto med prakso, raziskovanjem in poučevanjem in je bilo mednarodno nagrajeno in objavljeno v mednarodnih publikacijah. Področja njegovega zanimanja so pokrajine, načini reprezentacije ter digitalni in socialni mediji, trenutno pa dela dela doktorat iz arhitekturnega oblikovanja, v okviru katerega raziskuje uporabo in posledice oblikovanja časa v krajinski arhitekturi. Je ustanovitelj Studia CNTXT.